Vedno pogosteje naokoli vidimo polnilne postaje za električna vozila. Nazadnje, ko sem šel na sprehod po domačem kraju, sem opazil, da ima že veliko stavb, kot so nakupovalni centri in večja parkirišča, namenske prostore za polnilne postaje za električna vozila. Ta parkirna mesta so jasno označena s posebno barvo ali pa je na parkirišču narisan motiv električnega avtomobila. Zdi se, da ima skoraj vsaka javna ustanova ali objekt, ki ga dnevno obišče več ljudi, na voljo vsaj tri do deset takih mest za polnilne postaje za električna vozila.
Razlog za to je, da je avtomobilska industrija močno spremenila smernice in se zaradi visokega onesnaževanja zraka z vozili z motorjem z notranjim izgorevanjem odločila za pospešen prehod na električni pogon, zato bomo potrošniki postopoma, a vztrajno, zamenjali svoja vozila z električnimi. To je nujen okoljevarstveni ukrep, saj so nekatere države zaradi preobremenjenega prometa tako onesnažene, da morajo omejevati število vozil na cestah. Nekatere so šle celo tako daleč, da je v določenih predelih mest vožnja z vozili na motorni pogon prepovedana, tam pa so polnilne postaje za električna vozila še kako pomembne.
Zanimivo bo videti, kako se bo promet spremenil, ko bodo na cestah zgolj električna vozila, in kakšne prednosti bomo imeli vozniki. Očitno je, da z uvedbo novega pogona vozil pridobivamo številne druge prednosti, na primer večje zaslone v avtomobilih, funkcije, kot je samodejno zaviranje, več senzorjev za okolico avtomobila, pa tudi že nekaj let se govori o prostoročnem oziroma samovozečem krmiljenju. Nekatere države že eksperimentirajo s taksiji, za katere ni potreben voznik. Čeprav gre trenutno za kratke relacije in omejeno število taksijev, bo zanimivo spremljati vsakdanjo interakcijo v prometu, kjer za volanom ne bo nikogar. Takšna vozila bodo morala nadzorovati porabo baterije ter sama poiskati polnilne postaje za električna vozila; postala bodo povsem samostojni udeleženci prometa, človek pa jih bo predvsem uporabljal in nadziral.
Širjenje polnilne infrastrukture je tudi merilo gospodarskih in strateških usmeritev skupnosti. Kjer se povečuje gostota priključkov, praviloma opažamo višjo stopnjo sprejetosti e‑mobilnosti, boljše informacije o zasedenosti in več vlaganj v pametno omrežje. Pomembna sta moč in tip: AC (do približno 22 kW) za dnevno in nočno polnjenje ter hitre DC postaje (na primer 50–350 kW) za daljše poti. Zrelost omrežja se kaže v zanesljivosti delovanja, številu mest na lokaciji in preglednem obračunu polnjenja.
Polnilne postaje so hkrati stičišče energetike in prometa: s pametnim upravljanjem lahko uravnavajo vršne obremenitve, se usklajujejo z obnovljivimi viri in sodelujejo s hranilniki energije. Interoperabilnost ter enostavni načini plačila povečujejo zaupanje uporabnikov in pospešujejo prehod na električno mobilnost.
Na kratko, polnilna infrastruktura je pokazatelj:
- sprejemanja električnih vozil med prebivalci in podjetji,
- pripravljenosti energetskega omrežja na nove obremenitve,
- digitalne zrelosti (informacije v realnem času, enostavno plačevanje),
- usmeritev urbanega načrtovanja in parkirne politike,
- okoljskih ambicij ter podpore trajnostnemu prometu.
Prihodnost prinaša še hitrejše HPC postaje, širjenje polnilnic ob glavnih prometnicah in logističnih vozliščih, standarde za težka vozila, večjo vlogo dvosmernega toka (V2G/V2H) ter dinamične tarife, ki bodo spodbujale polnjenje ob ugodnih urah. V mestih bomo pogosteje srečevali kombinacijo javnih, deljenih in zasebnih polnilnih mest, na podeželju pa rešitve z lokalnim hranjenjem energije. Skupni imenovalec bo uporabniška izkušnja: zanesljivo delovanje, pregledne cene in preprosto polnjenje – kjerkoli in kadarkoli.