Ko sem bil majhen, sem rad opazoval dedka pri delu. Njegova delavnica je bila prostor, kjer je bilo vse mogoče. Vonj sveže žaganega lesa je še danes eden tistih vonjav, ki me takoj vrne v otroštvo. Nekaj je bilo v njegovih velikih rokah, ki so spretno vodile les mimo krožne žage, kar me je vedno znova navduševalo.

Dedek je bil mizarski mojster stare šole. Njegove krožne žage niso bile moderne, niso imele laserjev, niti digitalnih prikazovalnikov. A ravno v tem je bil njihov čar. V spominu imam zvok vrtečega se lista žage, ki se je najprej počasi, nato pa vedno hitreje vrtel in končno dosegel tisti značilen, visoko piskajoč ton. To je bil trenutek, ko se je delo začelo.

Spominjam se dneva, ko sem prvič sam uporabil krožno žago. Bilo je poletje, bil sem star trinajst let, dedek pa je stal zraven mene, miren in potrpežljiv. Lesena deska se mi je zdela ogromna, žaga pa glasna in mogočna. ‘Samo počasi, naj žaga dela svoje,’ je rekel. Moje roke so bile potne in srce mi je razbijalo, a ko sem naredil prvi rez, sem začutil nenavadno zadovoljstvo. To je bil moj mali obred.

Leta so minila in dedkova delavnica danes sameva, pokrita z rahlo plastjo prahu. A ko grem tja in opazujem stare krožne žage, ki čakajo na ponovno uporabo, me še vedno objame občutek spoštovanja. Te krožne žage niso le orodje. Nosijo zgodbe, spomine, izkušnje. Vsaka praska na njihovi površini pripoveduje o opravljenem delu, vsak obrabljen zob govori o življenju, posvečenem ustvarjanju nečesa trajnega.

Danes sem hvaležen dedku za to izkušnjo. Niso mi ostali samo spomini na vrtenje krožne žage, ampak tudi dragocene življenjske lekcije o potrpežljivosti, spoštovanju in občutku ponosa ob opravljenem delu. Vsakič, ko zaslišim značilno brenčanje krožne žage, se nasmehnem, saj vem, da nosi delček moje osebne zgodbe.

In prav zaradi teh preprostih trenutkov z dedkom danes bolj cenim vse, kar lahko naredim s svojimi rokami.…