Z najboljšo prijateljico sva stopile v svet faksa. Ravno se je začel prvi semester in nisem morala verjeti kako močno me je ta preskok zmedel. Dejansko nisem vedela kje sem, kaj tam delam in zakaj sploh vztrajam. Enako se je nekako počutila prijateljica. Nisva čisto razumeli zakaj se nama to dogaja in kaj sploh je to.
Malo sva razmišljali, kako je do tega prišlo in morda celo ugotovili, da je bilo enostavno premalo časa med obdobjem po srednji šoli in začetkom faksa. Obe sva bile pod stresom in želele sva se dokazati, da nama uspe narediti tudi faks.
Odločili sva se da malo pobrskava po spletu in ugotoviva kaj bi nama mogoče pomagalo. Našla sem nekaj ki se reče regresija. Prijateljica za to še ni nikoli slišala, jaz pa še manj. Zato sva se vseeno odločile, da to preizkusiva. Regresija je bila nekaj res posebnega za obe. Nekako nama je postalo točno jasno v kakšnih okolicah sva se znašli in zakaj sva tam. Regresija nama je omogočila, da sva lahko šle iz tam z neko pozitivno mislijo in z razumom zakaj sploh delava to kar delava.
Kaj takega še jaz nisem preizkusila nikoli in res je bila neverjetna izkušnja, ki bi jo z veseljem ponovila. Kar naenkrat sem dobila vso možno motivacijo za učenje in željo po uspešnem zaključku šolanja. Začela sem delati neke načrte za mojo prihodnost in vrata so se mi samo še odpirala, medtem ko prej so bila vsa zaprta.
Isto izkušnjo je imela prijateljica in skupaj sva se res poboljšali in postali veliko boljši kot kadarkoli prej. Ko sem povedala mami da me je regresija nekako rešila in mi pomagala razrešiti določene stvari, me je res pozorno poslušala in bila popolnoma navdušena in je zelo vesela zame, da sem se končno odločila kaj bom naredila s tem faksom. Sedaj zaključujem zadnji letnik faksa, potem pa samo še diploma in adijo.…