Prvič sem o botoxu začela razmišljati povsem spontano, nekje med jutranjim urejanjem v kopalnici in tretjo skodelico kave. Nisem bila nezadovoljna s svojim obrazom, niti obsedena z mladostjo. A tiste globoke gube med obrvmi so mi vedno dajale resen, celo strog izraz, ki ni odražal mojega dejanskega počutja.  

Sprva me je bilo malo strah. Ne zaradi samega posega, ampak bolj zaradi predsodkov.. kaj bodo rekli drugi, ali bom še vedno “jaz”, ali bom pretiravala. Dolgo sem tehtala in na koncu ugotovila, da je odločitev popolnoma moja. Če lahko nekaj malega spremeni, kako se počutim, zakaj pa ne?  

Na posvet sem šla z veliko vprašanji. Zdravnica je bila umirjena, zelo odkrita. Razložila mi je, da botox ne pomeni, da izgubiš mimiko, če je doziranje pravilno. Da ni treba iti v “vse ali nič”. Dogovorili sva se za minimalen poseg, samo glabelarno področje, tisto med obrvmi.

Ko so učinki začeli delovati, nisem takoj opazila razlike. A sčasoma sem začela videvati bolj sproščen obraz v ogledalu. Nič dramatičnega, le subtilna sprememba. In kar je bilo najlepše, še vedno sem bila jaz. Samo z mehkejšim pogledom.  

Botox ni nekaj, kar bi zdaj priporočala vsakomur. Ni rešitev za vse težave in ne briše časa. A zame je pomenil drobno odločitev zase. Brez potrebe po odobravanju okolice, brez želje, da bi bila kdo drug.  

Nisem postala odvisna, niti ne planiram naslednjega termina. A vem, da če se bom še kdaj odločila zanj, bo to spet zaradi mene same. Ne zaradi ideala, ampak zaradi dobrega občutka v lastni koži.

Največja vrednost te izkušnje je bilo spoznanje, da si lahko dovolim poslušati sebe in svoje želje, tudi če se morda ne ujemajo z mnenjem okolice. Botox ni bil način, da bi se skrila, temveč način, da sem se pokazala takšna, kot se počutim – odprta, lahkotna, sproščena. In v svetu, kjer se toliko stvari vrti okoli pričakovanj drugih, se mi zdi to ena izmed najbolj osvobajajočih odločitev.…