Sedaj imajo otroci čisto drugi način učenja, kot so ga imeli leto nazaj. Življenje se je precej spremenilo in marsikaj smo morali začeti početi drugače. Posebej otroci, ki imajo šolo na daljavo. Tudi staršem se je marsikaj spremenilo, saj imajo sedaj veliko več dela z otrokom, ker nekaterim je potrebno pomagati, drugi se res učijo sami, pa še vseeno potrebujejo popoldansko preverjanje. Jaz imam sina, ki je star 10 let in hodi v četrti razred. Moj sin je rad doma, tako da s šolo na daljavo glede tega nimam problemov, da bi zelo pogrešal šolo ali prijatelje.

Problem pride v dopoldanskem času, ker želi vse narediti dopoldan, jaz pa nimam vedno časa. Opažam, da je na začetku imel več potrpljenja, kot pa ga ima sedaj. Kot da se je sedaj navadil in ugotovil, kako se pouk na daljavo dela in hoče čim prej vse narediti. Opažam tudi, da v zvezke grše piše. Ker vse dela večina sam in jaz vskočim samo, ko me potrebuje in česa ne razume, se včasih skregava, ker mu zaradi grdega pisanja vse izbrišem in mora pisati na novo. Težko mi je to narediti, a moram.

Pouk na daljavo pri nas poteka tekoče, nimamo posebnih problemov, koliko pa sedaj on odnese od tega pa me je malo strah, ker nima veselja, da bi se po šoli še kaj sam učil. Tako je vsak dan prisoten na konferencah, potem naredi dodeljene naloge in to je to. Dodatnega učenja pri nas ni. Kot mama pa opažam, da mu postaja zelo dolgčas, ker smo omejeni in tako je vsak dan enak naslednjemu dnevu. To pa za otroka sigurno ni dobro. Otrok potrebuje miganje, dogodke, družbo, prijatelje.…