Tako zanimivo mi je, ko poslušam določene starše, kako jamrajo, ko je šola in se morajo ukvarjati z svojimi otroki, da jih vsaki dan uredijo za v šolo, pripeljejo do šole, učijo, vozijo na krožke, vse skupaj je marsikateremu staršu, to predstavlja precej naporen dan. Potem pa se vse skupaj obrne na glavo, ko se šola konča, ker kar naenkrat morajo poskrbeti za varstvo otroka in tisti, ki nimajo svoje družine, da poskrbi za njihove otroke imajo precej velik problem, tisti, ki pa imajo babice in dedke pa se delijo na dve strani:

• Babice in dedke, ki z veseljem čuvajo svoje vnuke
• In tiste, ki jim jeto odveč.

Sama sem vedno, ko se je šola končala občudovala tiste babice in dedke, ki so komaj čakali, da dobijo v varstvo svoje vnuke in bodo z njimi preživljali svoj čas. Videl si kako jim žarijo oči in kako se veselijo tega časa. Sama nisem bila te sreče, pri nas je bilo obratno, vendar sem imela to srečo, da ko se je šola končala, sem lahko jaz poskrbela za svoje otroke, ker sem delala od doma, malo sem prilagodila urnik in je šlo, ker moji starši, ki so živeli blizu, niso imeli ravno želje čuvati mojih otrok, starši od partnerja pa so bili predaleč in tudi moji otroci se niso počutili ljubljene pri njih, čeprav nikoli nihče ni nič rekel.

Tako se vse vrti v krogu, prvo jamramo, ko je šola, potem pa jamramo, ko so počitnice, naj se šola čimprej začne, da spet vzpostavimo nek ritem. Lahko rečemo, da nikoli ni v redu in nikoli nimamo časa, da bi vse potekalo mirno, vedno smo na tesno z časom, pa naj bodo to počitnice ali pa naj bo šola. Časi danes so drugačni, vsi samo letamo sem ter tja in si ne dovolimo ali pa nimamo možnosti, da bi malo počili in si nabrali energijo za naprej. …