Kako pa vaši otroci doživljajo šolo na daljavo in sedenje pred računalniki?

Sedaj imajo otroci čisto drugi način učenja, kot so ga imeli leto nazaj. Življenje se je precej spremenilo in marsikaj smo morali začeti početi drugače. Posebej otroci, ki imajo šolo na daljavo. Tudi staršem se je marsikaj spremenilo, saj imajo sedaj veliko več dela z otrokom, ker nekaterim je potrebno pomagati, drugi se res učijo sami, pa še vseeno potrebujejo popoldansko preverjanje. Jaz imam sina, ki je star 10 let in hodi v četrti razred. Moj sin je rad doma, tako da s šolo na daljavo glede tega nimam problemov, da bi zelo pogrešal šolo ali prijatelje.

Problem pride v dopoldanskem času, ker želi vse narediti dopoldan, jaz pa nimam vedno časa. Opažam, da je na začetku imel več potrpljenja, kot pa ga ima sedaj. Kot da se je sedaj navadil in ugotovil, kako se pouk na daljavo dela in hoče čim prej vse narediti. Opažam tudi, da v zvezke grše piše. Ker vse dela večina sam in jaz vskočim samo, ko me potrebuje in česa ne razume, se včasih skregava, ker mu zaradi grdega pisanja vse izbrišem in mora pisati na novo. Težko mi je to narediti, a moram.

Pouk na daljavo pri nas poteka tekoče, nimamo posebnih problemov, koliko pa sedaj on odnese od tega pa me je malo strah, ker nima veselja, da bi se po šoli še kaj sam učil. Tako je vsak dan prisoten na konferencah, potem naredi dodeljene naloge in to je to. Dodatnega učenja pri nas ni. Kot mama pa opažam, da mu postaja zelo dolgčas, ker smo omejeni in tako je vsak dan enak naslednjemu dnevu. To pa za otroka sigurno ni dobro. Otrok potrebuje miganje, dogodke, družbo, prijatelje.…

Šola se končuje in starši morajo poskrbeti za varstvo otrok

Tako zanimivo mi je, ko poslušam določene starše, kako jamrajo, ko je šola in se morajo ukvarjati z svojimi otroki, da jih vsaki dan uredijo za v šolo, pripeljejo do šole, učijo, vozijo na krožke, vse skupaj je marsikateremu staršu, to predstavlja precej naporen dan. Potem pa se vse skupaj obrne na glavo, ko se šola konča, ker kar naenkrat morajo poskrbeti za varstvo otroka in tisti, ki nimajo svoje družine, da poskrbi za njihove otroke imajo precej velik problem, tisti, ki pa imajo babice in dedke pa se delijo na dve strani:

  • Babice in dedke, ki z veseljem čuvajo svoje vnuke
  • In tiste, ki jim jeto odveč.

Sama sem vedno, ko se je šola končala občudovala tiste babice in dedke, ki so komaj čakali, da dobijo v varstvo svoje vnuke in bodo z njimi preživljali svoj čas. Videl si kako jim žarijo oči in kako se veselijo tega časa. Sama nisem bila te sreče, pri nas je bilo obratno, vendar sem imela to srečo, da ko se je šola končala, sem lahko jaz poskrbela za svoje otroke, ker sem delala od doma, malo sem prilagodila urnik in je šlo, ker moji starši, ki so živeli blizu, niso imeli ravno želje čuvati mojih otrok, starši od partnerja pa so bili predaleč in tudi moji otroci se niso počutili ljubljene pri njih, čeprav nikoli nihče ni nič rekel.

Tako se vse vrti v krogu, prvo jamramo, ko je šola, potem pa jamramo, ko so počitnice, naj se šola čimprej začne, da spet vzpostavimo nek ritem. Lahko rečemo, da nikoli ni v redu in nikoli nimamo časa, da bi vse potekalo mirno, vedno smo na tesno z časom, pa naj bodo to počitnice ali pa naj bo šola. Časi danes so drugačni, vsi samo letamo sem ter tja in si ne dovolimo ali pa nimamo možnosti, da bi malo počili in si nabrali energijo za naprej.