Pri nas doma je ideja o tem, da bi imeli – vrtna lopa – dozorevala dolgo, preden sem jo priznala na glas. Že leta sem opazovala, kako se stvari po vrtu kopičijo, kot da imajo svojo voljo: cevi, grablje, kosilnica, gnojilo, zvrhan kup loncev, pa še tisti trije skrivnostni predmeti, za katere nihče ne ve, čemu služijo – ampak jih vseeno hraniš za vsak slučaj.
Nekega dne pa me je dokončno zlomilo. Bila sem pripravljena posaditi rože. Prepričana sem bila, da vem, kje so rokavice. Po pol ure premetavanja vsega, kar je ležalo pod teraso, sem klonila in rekla, da je vrtna lopa res nujna.
Partner se je samo nasmejal, ker je že leta čakal, da to izrečem. Naslednji dan sva šla gledat modele. Na spletu so vsi videti popolni, na razstavnih prostorih pa ugotoviš, da je vrtna lopa lahko vse: majhna, srednja, ogromna, moderna, rustikalna, kovinska, lesena, z okni, brez oken, z dvema vratoma, z drsnimi vrati … In jaz sem stala tam, kot da izbiram novo stanovanje.
vrtna lopa” />
Na koncu sva izbrala srednjo, leseno – dovolj veliko, da vanjo spraviš vse, a ne tako veliko, da bi izgledala kot mini vikend na dvorišču. Ko je vrtna lopa prispela, sva si rekla, da jo bova sestavila sama. Samozavest na nivoju deset.
Prvi del je bil preprost. Drugi malo manj. Tretjega sva narobe sestavila in ga morala razstaviti. Ampak čisto iskreno, bilo je zabavno. Nekaj v tem, da skupaj sestavljaš lesene plošče in se vmes hecaš, naredi projekt prijetnejši, kot si misliš.
Ko sva postavila streho, sem imela občutek, kot da sva zgradila nekaj velikega. In ko sem prvič stopila noter, je prazna vrtna lopa imela tisti poseben vonj po suhem lesu in občutek, da bo končno vse imelo svoj prostor.
V naslednjih dneh sem organizirala notranjost:
– na levi strani police za manjše stvari,
– na desni orodje,
– na sredini prostor za kosilnico,
– v kot sem dala vreče zemlje in lončke.
Ko je bilo vse pospravljeno, sem prvič stopila na dvorišče in videla travo, ne orodja. Tisti trenutek mi je bilo jasno, da je vrtna lopa najboljša odločitev, kar smo jo sprejeli.