Pred enim letom sem začela resno hoditi na plesne tečaje. To je bila moja želja od nekdaj. Končno sem si vzla čas in rekla, da želim plesati. Ker sem bila študentka, sem bila vedno brez denarja. Starši so me vedno podpirali in lahko jim rečem samo hvala. Da sem začela trenirati ples so vedeli tudi oni, ampak sem z študentskim delom pokrivala stroške plesa. Ko pa je prišlo do obleke, pa sem vedela ,da tega ne bom zmogla. Tako sem povedala svoji mami in jo prosila, če mi posodi denar. Kot vedno, mi je denar dala. Ni hotela, da ji denar vračam. Lahko rečem, da imam zlate starše in vedno sem cenila to njihovo dobroto. Lahko rečem, da so mi vedno dali denar in da nikoli nisem bila razvajenka, kajti veliko ljudi pravi, da če ima otrok čisto vse, postane razvajen. Pri meni ni bilo tako, ker so me starši vzgajali v duhu, da je denar težko zaslužiti, ampak da jima ne bo nikoli težko dati meni.
To sem spoštovala, tako sem kupila novo plesno obleko in tako na plesni vajah še bolj uživala. Prišla sem do prvega tekmovanja in na tekmovanje povabila oba starša. To je bila zahvala, da sem se jima zahvalila, ker sta me v tem podpirala. Tudi ona sta bila ponosna name, odplesala sem samo zanju, ker jih imam najraje na svetu in sem srečna, da sta takšna kot sta. Ples mi ogromno pomeni in to vesta tudi onadva, vedno sta točno vedela, kaj si želim in kakšna sem.
