Moja šola vožnje je bila res adrenalinska izkušnja za mojega vaditelja vožnje, ki je bil prijeten fant, srednjih let. Nadebudna, samozavestna kot sem bila, sem vedno poskrbela, da je bila šola vožnje vsako uro edinstvena.
Že od prve ure praktične vožnje naprej, sem bila vzhičena, saj je bila vožnja z avtomobilom moja strast, ampak moja težava je bila to, da leva smer ni bila leva in desna ne desna. Le kdaj se mi je posrečilo zapeljati v pravi smeri.
Prva izpitna ura, preizkus koliko je bila šola vožnje zame efektivna toliko, da končno dobim svoj vozniški izpit. Starejši možak sede v avto in poda napotke kam peljem. Na prvi dvopasovnici naredim prekršek, zavijem levo, na desni vozni pas in podali smo se nazaj na izpitni center, brez besed.
Vaditelj vožnje mi predlaga, naj si na palce obeh rok napišem smeri, L in D in tako malo plonkam, kar je za nas srednješolce stara praksa, kljub temu da sem vožnjo v osnovi dobro obvladovala.
Naslednja izpitna vožnja, tokrat nestrpna pričakujem gospoda, da se podamo na pot. Prvo križišče, gospod pravi desno, jaz zavijem levo. Super, si rečem, iz hitre ceste, nazaj na hitro cesto. Peljemo naprej, naslednji semafor, želi da zapeljemo desno, tokrat mi uspe zaviti v pravo smer. Čeprav zaključna šola vožnje še ni končana, me usmeri proti krožišču, ki pa je bilo dokončano šele dva dni pred mojo izpitno uro in nisem poznala, mi pravi naj v krožišče zapeljem po desnem voznem pasu. Od kod pa se je spomni v krožišče zapeljati po levem pasu, vztrajam pri svojem, ostanem na levem pasu, se uspešno priključim v krožišče, s smernim kazalcem nakaže levi vozni pas in ko mi uspe priti v manjši krog krožišča odpeljem dva kroga, nakar se ostro odzove gospod z zadnje klopi in pravi naj že enkrat zapustim krožišče, šola vožnje je naporna.
Izpitni center, vse je bilo malo zavito v tišino in skrivnostno, nakar gospod z zmagoslavnim glasom pove, da mi bo šola v življenju najbrž ostala v dobrem spominu, saj kljub neverjetnim manevrom postajam voznica.