Prevajanje se največkrat začne tam, kjer se jezika srečata, a se ne ujameta povsem. Nekdo nekaj pove, napiše ali opiše, ti pa ugotoviš, da slov dobesednega prevoda sploh ne prenese celotnega pomena. Takrat se zgodi prvi premik: razumeš, da prevajanje ni mehaničen proces, ampak interpretacija.
Nekoč sem pomagala pri pripravi kratkega besedila za mednarodno občinstvo. V izvirniku je zvenelo toplo, sproščeno in skoraj poetično. Ko sem ga prevedla prvič, je bilo vse pravilno, a preveč dobesedno. Stavki so zveneli trdo, pomen se je izgubil, ton pa je postal bolj formalen, kot je bilo mišljeno. Šele ko sem prebrala izvirnik še enkrat, počasi, stavek za stavkom, sem začutila, kaj je avtor želel povedati. In takrat se je začelo pravo prevajanje.
Besede so se morale preoblikovati, ne samo prevesti. Ritem je bilo treba prestaviti. Fraze, ki v enem jeziku zvenijo čudovito, so se morale v drugem popolnoma preoblikovati, da bi imele enak učinek. Takrat sem dojela, da prevajanje pomeni prevesti namen – ne besed.
Prevajanje je pravzaprav nenehno odločanje, kje ostati zvest izvirniku in kje narediti korak v smer, ki bralcu prinese bolj naraven občutek. Včasih je idealen prevod sestavljen iz čisto novih stavkov, ki pa nosijo isti duh.
Ljudje pogosto mislijo, da je prevajalec tisti, ki besede zamenja iz enega jezika v drugega. V resnici pa je prevajalec tisti, ki posluša oba jezika hkrati. Razume enega, da lahko v drugem ustvari nekaj, kar zveni, kot da je tam nastalo.
Zanimivo je, kako prevajanje oblikuje tudi pisca. Ko se ukvarjaš z besedami na tak način, začneš drugače opazovati jezik: zakaj en stavek v slovenščini deluje mogočno, v angleščini pa zveni preveč neposredno? Zakaj je treba humor popolnoma prilagoditi? Zakaj je nek izraz nenadomestljiv, drugi pa povsem preprost?
Prevajanje počasi postane veščina, ki je veliko širša od slovničnih pravil. Je občutek. Je poslušanje med vrsticami. Je prevajanje sveta nekoga drugega v jezik, ki ga bo bralec razumel brez dodatnega pojasnjevanja.