Pred nekaj leti sem po naključju odkril čarobnost kraja, ki mi je danes zelo pri srcu – marina Izola. Sprva sem jo obiskal čisto slučajno, med vikend izletom na obalo. Nisem imel posebnih pričakovanj, želel sem le nekaj miru in morja. A že ob prvem sprehodu ob pomolu me je prevzela atmosfera tega kraja.

Marina Izola je nekaj posebnega. Ni le prostor, kjer so zasidrane jadrnice in čolni, ampak kraj, ki diha z morjem. Vonj po soli, tisti zvok, ko vrvi udarjajo ob jambore in sproščena energija ljudi, ki tam preživljajo čas, vse to ustvarja občutek, da si resnično na pravem mestu za odklop.

Tisto prvo popoldne sem preživel kar na klopi, ob pogledu na valove in prihajajoče barke. Kasneje sem se sprehodil do bližnjega lokala in naročil kavo. Natakar mi je priporočil domačo limonado in prigrizek iz sveže ribe, kar se je izkazalo za odlično izbiro. Pogled na sonce, ki je počasi tonilo za barke, mi je ostal v spominu še dolgo po vrnitvi domov.

Od takrat je marina Izola postala moja stalna postaja ob vsakem obisku obale. Ne glede na letni čas, tam najdem nekaj zase. Včasih samo sedim in opazujem dogajanje, drugič se udeležim katere od manjših regat ali dogodkov, ki jih tam občasno organizirajo.

Kar me pri marini Izola najbolj pritegne, je občutek domačnosti in povezanosti z naravo. Ni umetna, ni preveč turistična, ohranja tisti pravi, avtentični obalni značaj. Vsakič znova me spomni, da za resnično sprostitev ne potrebujem veliko, le malo časa, morje in prostor, kjer lahko diham s polnimi pljuči.

Zadnjič sem v marini Izola preživel celo popoldne z dobrimi prijatelji. Najeli smo manjšo jadrnico in zapluli le nekaj milj stran od obale. Pogled na marino z morja je bil nekaj posebnega – miren, skoraj razglednični. Po vrnitvi smo se še ustavili na sladoledu in se sprehodili po obali. Tisti dan je bil popoln opomnik, zakaj se vedno znova vračam prav tja, v marino, ki mi je zlezla pod kožo.…