Z prijatelji smo večkrat obiskali Casino in imeli meje, tako smo točno vedeli, koliko bomo zapravili, ker smo vedeli, da te igralništvo lahko še kako zasvoji in da takrat ne razmišljal več realno in lahko propadeš. Dve leti smo hodili v Casino tako, da smo se bolj zabavali, potem pa je vsak šel svojo pot in vsi skupaj smo na igralništvo pozabili, razen eden prijatelj je z njim nadaljeval.

Sam nisem vedel za to, tudi prijatelji ne, ko pa sem ga po dolgem času sreča, je bil čisto utrujen, slabo oblečen, takoj sem videl, da nekaj ni v redu. Šla sva na kavo in še kave ni želel piti, videl sem, da je v stiski in ko sem mu rekel, če potrebuje pomoč, mi je povedal vso svojo zgodbo, kako ga je takrat igralništvo potegnilo, ko smo vsi mi z tovrstnim igranjem končali. Vsakič, ko je zgubil se je vrnil in zapravljal dalje, ker je bil prepričan, da bo en dan le imel srečo, pa je žal ni imel, ostal je brez vsega. Zastavil je vse kar je imel in na koncu je prosil starše, če lahko pride živet k njim, tako ga je igralništvo potegnilo v brezno. Kako sem bil jezen in žalosten hkrati, to pa zato, ker nismo ostali v stikih, če bi mogoče bili še danes prijatelji, ki bi se občasno slišali, ne bi prišlo do tega, da bi prijatelja tako zasvojilo igralništvo in lahko bi ga potegnili še pravi čas iz tega.

Sedaj je bil brez vsega, moral sem mu pomagati, ostala sva na liniji, tako sem ga klical vsak dan, občasno sva se spet videla in želel sem od njega dobiti njegove plane. Ker sem vedel, da če bo imel plane, bo uspel priti iz te jame, ki ga je pahnilo igralništvo. Trajalo je eno leto in zdaj se je postavil na svoje noge. Izkušnja pa je bila zelo grenka.…